V plenu parallelnyh vremjon

“Poesia — eto potok radosti, boli, isumlenia i malaja toloka slov…” Vostochnyj mudrez Gibrān Khalīl Gibrān skasal eto slovno o lirike Sophii Benedict. Jejo stihii i verlibry rasskasyvajut o lubvi i o boli etogo mira. Sophia Benedict vidit poesiju v samyh prostyh veshchah, jejo mir eto mir obrasov. Rasplavlennym metallom tekut stroki is glubin jejo neravnodushnogo serdza, i my pronikajemsja ljubovju i odinochestvom cheloveka, stojashchego pered neisvestnostju.